Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin oziroma ugotovitev, da le-te ne izkazujejo resničnega poslovnega dogodka je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna. Ko nastane dvom v resničnost poslovnih dogodkov, ki jih zavezanec dokazuje s knjigovodskimi listinami, je torej na zavezancu, da dokaže, da so se poslovni dogodki, ki naj bi jih listine izkazovale, tudi dejansko zgodili. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov. Na neverodostojnost listin med drugim kaže tudi tožnikovo nedosledno knjiženje teh računov, okoliščina, da za isti račun (isti datum in znesek) obstajajo dve zaporedni številki, da določenih računov tožnik sploh ni predložil davčnemu organu, da je bilo plačilo za določene račune izvedeno še pred njegovo izdajo, pri čemer pa tožnik ni prejel avansnega računa. Po mnenju davčnega organa gre za ponarejene listine in za fiktivne račune. Odhodki, ki so ob takšnih...

Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želi tretji osebi (davčnemu organu) prikriti resnična dejstva in ga spraviti v zmoto. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravilen sklep o tem, da navidezni posel na davčnem področju ne povzroča pravnih posledic.

Sodišče ugotavlja, da je tožba tako nepopolna in nerazumljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče namreč nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo.