Javna listina dokazuje le resničnost tega, kar je v njej potrjeno ali določeno – torej neposredne vsebine, ki izhaja iz pristojnosti organa, da izda določen akt (potrdilo, odločbo itd.) – ne pa tudi resničnosti tistega, kar se morda navezuje na to vsebino. Pravilo o dokazni moči javne listine se nanaša le na dejstva, glede katerih je izdana in ne na njeno celotno vsebino. V postopku po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 davčni organ ne določi davčne osnove na podlagi prostega preudarka. Davčna osnova se določi na podlagi ugotovitve povečanja premoženja v določenem obdobju skladno z zakonskim postopkom in merili. Dejstvo, da nepojasnjen prirast premoženja davčni organ v določenem delu lahko ugotovi s cenitvijo, ne pomeni uporabe prostega preudarka, saj gre pri cenitvi za zakonsko določen ugotovitven postopek. Obdavčitev na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 sama torej sicer lahko temelji na "verjetni davčni osnovi" (drugi odstavek...

Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik pred začetkom davčnega postopka ni dobil pravice do vpogleda v zahtevane dokumente na podlagi ZUP ne kot stranka in ne kot tretja oseba (ob izkazanem pravnem interesu). Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis). Kršitev pravic iz 30. člena ZVOP-1 bi moral pritožnik skladno s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu uveljavljati pred Informacijskim pooblaščencem, zoper odločitev tega organa pa je nato možno sodno varstvo v upravnem sporu (2. člen ZUS-1). O tej pritožbi oziroma varstvu navedenih pravic do seznanitve z zahtevanimi podatki na podlagi ZVOP-1 z odločbo Ministrstva za finance sploh ni...

Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ. Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji.