Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega. Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).

Ker pa ima po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV tudi po presoji sodišča neuveljavljanja odbitka DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel račun in v katerem je torej pridobil pravico uveljavljanja odbitka DDV, za posledico, da davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV izgubi, je tožnika zadela prekluzija, ob tem ko ni sporno, da tožnik (kot tudi sam navaja) odbitka vstopnega DDV ni uveljavljal v pravilnem davčnem obdobju.

Tožeča stranka je v napovedi za odmero dohodnine uveljavljala znižanje davčne osnove z upoštevanjem stroškov prehrane in prevoza na delo, olajšave za čezmejne delavne migrante in olajšave za vzdrževane družinske člane. Glede na stališče davčnega organa, da je zavezanec z vložitvijo napovedi na podlagi samoprijave prekludiran glede uveljavljanja stroškov in olajšav, tožena stranka v postopku odmere dohodnine ni ugotavljala ali in v kakšni višini je znižanje davčne osnove utemeljeno. Zato je izpodbijana odločba, s katero je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov za prehrano in prevoz na delo, olajšave za čezmejne delovne migrante in olajšave za vzdrževane družinske člane, nepravilna in nezakonita.