Vprašljiva je sama narava stroškov, in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka bi morala tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila, glede na njeno vsebino, obravnavati kot zahtevo za spremembo potrdila – izpis podatkov iz davčnega registra in o njej meritorno odločiti v skladu z določbo četrtega odstavka 180a. člena ZUP, in sicer bodisi izdati spremenjeno potrdil, ali pa izdati odločbo, s katero bi zavrnila zahtevo za spremembo potrdila.

Ker tožena stranka v izreku sklepa ni zavrnila določenega dela zahtevka, ima izpodbijani akt takšno napako, da se ga ne da preizkusiti. Tožena stranka je s tem, ni ugodila delu zahtevka za plačilo nagrade in stroškov, brez da bi tožnika pred tem pisno seznanila z razlogi za zavrnitev, tako da bi tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, tožniku kršila tudi pravico iz 1. odstavka 9. člena oziroma 1. odstavka 138. člena v zvezi z 5. točko 3. odstavka in 4. odstavkom 146. člena ZUP.