Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je šlo le za „papirnato“ trgovanje z blagom, konkretno z bakreno pločevino velike vrednosti. V prodajni verigi so sodelovale družbe, katerih direktorji se med seboj poznajo. Direktorji družb so se dogovarjali o poslih in se je tako verižila „papirnata“ prodaja bakrene pločevine, pri čemer so bili vsi računi za predmetno pločevino med družbami izdani istega dne. Računi tudi niso bili plačani (ni bilo denarnega toka), gre za delne pobote oziroma kompenzacije, prav tako ni bila plačan DDV, zaračunan na navedenih računih.

Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.