Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri B.. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Ugodno končanje postopka iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 pomeni ugoditev pravnemu sredstvu, neugodno končanje postopka pa pomenita zavrnitev ali zavrženje pravnega sredstva. Čeprav je vlagatelj ob vložitvi pravnega sredstva zanj imel pravni interes, pa ga zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, nima več, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, šteje se, da je vlagatelj v postopku popolnoma propadel. Tožnik svoj uspeh tolmači napačno, ko pravi, da se je zgodilo točno tisto, kar je tožnik zasledoval, tj. da se postopek zavarovanja ustavi. To bi pomenilo tožnikov uspeh, če bi se postopek zavarovanja ustavil vsled pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik. Temu pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, saj se je postopek zavarovanja na predmetno vozilo ustavil zato, ker je zavezanec za davek ponudil nadomestni instrument zavarovanja.

Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v...