Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko Upravno sodišče od drugačnem materialnopravnem stališču presoja ustreznost vloge, dane v davčnem postopku, ne da bi izvedlo glavno obravnavo.

Obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, je hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka. Iz nekaterih navedb prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v listine v davčnem spisu) in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentkino pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Na seji se namreč lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost...

Po presoji sodišča razlogi tožene stranke ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. To dejstvo pa bi tožena stranka morala upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.