Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že odmerjati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2).

Tožnik je vedel, da s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.

Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.