Zaključki sodišča druge stopnje o tem, da toženec za poslovni delež ni plačal ničesar in da je bil skupni namen pogodbenih strank v pridobitvi premoženjske koristi tožencu na račun družbe L., d. d., pomenijo ugotavljanje dejstev, pomembnih za nastop civilnopravne sankcije. Takšen skupni namen pogodbenih strank je namreč v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode in kot tak nedopusten, pogodba s takšno kavzo pa nična.

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Kljub temu, da so posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini sicer oblični, so že glede na določbo 77. člena ZDavP-2, poleg (praviloma) listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga ustrezna in primerna sredstva, kar je posebej pomembno upoštevati tudi v obravnavanem primeru, ko gre za obdavčitev fizične osebe. Omejevanje dokazovanja določenih dejstev zgolj na določena dokazna sredstva pomeni poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je imelo za namen varstva (tudi) revidentovih pravic, pred zavrnitvijo dokaznega predloga kot nemogočega (zaradi domnevno slabega zdravstvenega stanja priče), najmanj v skladu z ZPP možnost revidentu, ki v tem primeru nosi procesno dokazno breme, določiti primeren rok, do katerega se bo čakalo na izvedbo dokaza, ali pa ga vsaj pozvati na predložitev pisne in podpisane izjave predlagane priče, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.