Revizija se dopusti glede vprašanja, ali četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku davčnemu organu daje podlago za izračun davčne obveznosti, ki bi bila večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.

Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila...

Izdaja računa mora biti posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugimi davčnimi zavezanci, v obravnavanem primeru pa transakcije, ki so bile podlaga za izdajo računov, sploh niso bile opravljene, zato je treba odbitek DDV zavrniti že iz tega razloga. Ni torej treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Za odločitev v zadevi je zato nebistvena nadaljnja presoja sodišča prve stopnje v tej smeri, torej da je revident vedel, da so transkacije, zvezi s katerimi uveljavlja odbitek vstopnega DDV, del zlorabe oziroma goljufije.