Namen rezervacij je v obliki vnaprej vračunanih stroškov oz. odhodkov zbrati zneske, ki bodo v prihodnosti omogočili pokritje takrat nastalih stroškov oz. odhodkov. Tako oblikovane rezervacije se ob oblikovanju, kolikor so oblikovane skladno s standardi, davčno priznajo kot odhodki, v nadaljnjih obdobjih pa so nato bodisi porabljene in se zmanjšujejo neposredno za stroške oziroma odhodke, za pokrivanje katerih so oblikovane (kar pomeni, da se v poslovnem letu takšni stroški oziroma odhodki več ne pojavijo v izkazu poslovnega izida, prav tako pa se vanj ne prenesejo izrabljene dolgoročne rezervacije za njihovo pokrivanje), bodisi se po koncu obdobja, za katero so bile oblikovane, njihov neporabljeni del prenese med poslovne prihodke. Rezervacije se torej kot odhodek pripoznajo v času njihovega oblikovanja. Kolikor pa se ocenjeni stroški v višini oblikovane rezervacije pripoznajo kot del nabavne vrednosti osnovnih sredstev in se amortizirajo v dobi koristnosti, se obračunana...

Obstoj zlorabe je v izpodbijani odločbi utemeljen tako z vidika objektivnega (odsotnost poslovnega cilja) kot tudi z vidika subjektivnega (bistvenega namena transakcij) elementa. Z ozirom na opisana lastniška in upravljalska razmerja je povsem logičen in pravilen zaključek, da sta A.A. in B.B. tudi po odsvojitvi poslovnega deleža obdržala dotedanja upravičenja in da sklenjena Pogodba o nakupu poslovnih deležev z dne 11. 4. 2011 ni imela učinkov, ki jih ima sicer prodajna pogodba in ki so v tem, da prodajalec izgubi lastniška upravičenja v zvezi s predmetom pogodbe, v konkretnem primeru iz naslova lastništva poslovnega deleža v tožeči stranki. Obenem pa je bilo na opisan in nesporen način vzpostavljen položaj, ki je omogočil plačilo dividend, ki je bilo formalno opravljeno družbi pridobiteljici, dejansko pa - preko plačila kupnine za poslovni delež – fizičnima osebama in s tem dosežen davčni prihranek.

Sodišče ni sledilo razlagi prava, kot jo je v pritožbi in tudi v tožbi navajal tožnik in sicer, da za dolgovane obresti ni mogoče izdati sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, saj je po mnenju tožnika zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti namenjeno zgolj zavarovanju plačila davkov, ne po tudi pripadajočih dajatev (obresti). Tako tudi po mnenju sodišča iz same sistematike urejanja posameznih področij ZDavP-2 po poglavjih izhaja, da opredelitev „davčne obveznosti“ ne izključuje obresti, naložene v postopku DIN. Tudi po presoji sodišča iz določbe 111. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi bile pripadajoče dajatve (obresti) izključene iz zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti.