70. člen SPZ res ureja delitev solastnine na stvari, pri čemer je stvar opredeljena kot samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). Vendar pa ni ovir, da se po tem členu delitev premoženja v solastnini opravi tako, da se namesto da se deli vsaka posamezna stvar, vsakemu od udeležencev dodeli določena stvar ali skupina stvari, v sorazmerju s solastniškimi deleži, upoštevajoč upravičen interes solastnikov na posameznih stvareh. Tudi v primerih, ko gre za delitev solastnine na več nepremičninah, gre za ureditev solastniških razmerij oziroma za ukinitev solastninske skupnosti in ne za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin.

Tožnik je zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV,...

Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.