Z lastninsko tožbo tožnica, ki zatrjuje, da je dejanska lastnica, zahteva od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice pravno izročitev svoje stvari, torej izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, tožnici, ki je po tožbenih navedbah dejanska lastnica, onemogoča polno izvrševanje njene lastninske pravice, ki bo omogočeno šele z izdajo zahtevane zemljiškoknjižne listine, ko bo lahko tudi pravno razpolagala s svojo nepremičnino. Tak zahtevek ne zastara.

Ker tožeča stranka ob vložitvi napovedi za dohodnino ni uveljavljala zmanjšanja osnove za dohodnino, to je stroškov za ločeno življenje, stroškov prehrane in stroškov najemnine, je tožena stranka ravnala pravilno, ker ji teh stroškov ni priznala.

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 je za nastanek davčne obveznosti potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik.