V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.

Upravni organi morajo pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, saj se relevantno dejansko stanje ugotavlja šele tekom postopka, zato nastop pravnih posledic ne more biti odvisen od obstoja dejstev v nekem trenutku pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače in bi uporabo materialnega predpisa po izrecni zakonski določbi vezal na drug časovni trenutek. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa. V konkretnem primeru trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B., v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, so...

Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.