Tožnica je v upravnem postopku predlagala izvedbo dokazov ter med drugim predlagala zaslišanje B.B., nekdanje direktorice marketinga in prodaje, pri čemer je davčni organ navedeni dokazni predlog zavrnil kot nepotreben, iz razloga, ker je slednja v postopku izdaje izpodbijane odločbe podala pisno izjavo (pri čemer je šlo zgolj za kratko elektronsko sporočilo). S tem, ko je tožena stranka štela, da omenjeno elektronsko sporočilo B.B., dano v postopku, zadošča, ter da iz navedenega razloga zaslišanje B.B. ni potrebno, po sodni presoji ni ravnala pravilno. Sodišče zato pritrjuje tožnici, da ji je bilo z opisanim postopanjem kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP.

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bile v obravnavani zadevi v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z dejstvom, da predmetni odhodki niso bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa sprejel kot pravilno, vendar iz drugih razlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost, da bi se do teh ugotovitev izjasnil pred izdajo te odločbe, kar po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem postopku, katerega predmet je sklep o ustavitvi postopka (zaradi plačila dolga), se tožnikovi ugovori (da plačilo dolga ni bilo zakonito izvedeno) niso presojali. Slednje namreč ni bilo predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčne izvršbe in se v navedenem postopku ni ugotavljajo.