Sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da tožnik ni uspel dokazati trditev, da so bili sporni dvigi denarnih sredstev namenjeni za poslovanje te ali druge družbe. Iz izpodbijane odločbe je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska.

Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.

ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.