Pri davčni izvršbi gre za poseben postopek, ki se opravi v primeru, kadar dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu. Kolikor zavezanec svoje obveznosti ne plača, je predmet izvršbe tisti del premoženja dolžnika, na katerega se lahko poseže z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti.

Ob pravilni uporabi zakonskih določb je bil delodajalec tisti, ki je moral ob izplačilu odpravnine v primeru upokojitve za tožnico obračunati davke in prispevke in jih v predpisanih rokih tudi plačati. Izhodišče za ta obračun je bil glede na tožničino pogodbo o zaposlitvi seštevek njenih bruto plač. Stranki bi morali v pogodbi izrecno določiti, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo tožnici oziroma, da mora tožena stranka ta znesek še posebej obrutiti in za tožnico obračunati in plačati še posebej tudi davke in prispevke.

Drugače izhaja iz ugotovitev davčnega organa, ki za vsak posamezen račun podrobno navaja, v čem je pomanjkljiv kot listina in nato analizira še vse ostale okoliščine v zvezi z njegovo izdajo oziroma prejemom ter zaračunanimi storitvami. Pri tem ugotavlja, da so računi nepopolni, ostala dokumentacija pa prirejena oziroma naknadno sestavljena za namene DIN in obenem neustrezna. Na podlagi takšnih ugotovitev davčni organ zaključi, da ni dokazil o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in tudi ne, da so bile uporabljene pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, ter zato odbitka vstopnega DDV po teh računih tožeči stranki ne prizna.