Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, in vse ostale za izvršbo relevantne po izdaji sklepa o davčni izvršbi nastale okoliščine, se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2), v okviru katerega se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.

Po presoji revizijskega sodišča je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna. Navedba o popolnem propadu vozila namreč po svoji vsebini vključuje tudi delen propad, torej škodo bodisi zaradi popolne bodisi zaradi delne manjvrednosti vozila. Ob tem je dodati še, da je sodišče druge stopnje, ki ob enaki materialnopravni podlagi izpodbijane sodbe ni utemeljilo z enakimi razlogi kot prvostopenjsko sodišče (tj. z neizkazanostjo nedopustnega ravnanja, temveč z neizkazanostjo višine škode), pri tem pa je glede višine škode preseglo zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je trditveno podlago tožbe štelo za zadostno in višino tožniku nastale škode ugotovilo do zneska natančno, postopalo v škodo pritožnika, saj ga je postavilo v slabši pravni položaj od tistega, ki mu ga je dajala prvostopenjska sodba.

Višje sodišče ni sledilo pritožbeni graji dejanskega stanja, da je tožnik oseba, ki izkazuje manjše razumevanje stvari. Vrhovno sodišče je v tej fazi postopka vezano na ugotovljeno dejansko stanje in njegovo izpodbijanje ni več dovoljeno (prim. 3. odstavek 370. člena ZPP), zato so vsi tisti revizijski očitki, ki merijo na drugačen dokazni zaključek, neupoštevni.