Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno...

Ker je šele škodni dogodek povzročil manifestnost degenerativnih sprememb v rami, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Za ustanovitev in poslovanje družbe A., razen v funkciji prikrivanja povezave tožeče stranke z missing traderji oziroma neplačujočimi subjekti, ni videti razumnega razloga. Razlog, ki se navaja v tožbi in ki naj bi bil v prenosu in s tem izogibanju odgovornosti in obveznostim, ki jih ima tožeča stranka do svojih zaposlenih, ni zakonit in ga sodišče že iz tega razloga ne upošteva. Obenem pa je pritrditi davčnima organoma, da zbir vseh navedenih okoliščin pomeni, da je tožeča stranka ne le mogla vedeti, temveč, da je vedela, da s svojim ravnanjem sodeluje pri davčni goljufiji.