Davčni zavezanec v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, kot tudi njeni višini, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu onemogočena celovita presoja izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je davčni organ izdal izpodbijani sklep.

Ob izplačilu plače mora delodajalec izračunati in odtegniti davčni odtegljaj ter obračun davčnega odtegljaja predložiti FURS, plačati pa ga mora najpozneje v roku 5 dni od izplačila plače. Če delodajalec plače ne izplača, sicer ni dolžan plačati akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. V tem smislu ima tožnica lahko prav, ko navaja, da je na dan 25. 11. 2020 imela poravnane vse zapadle davčne obveznosti, saj je plače za mesec oktober 2020 obračunala in izplačala šele 30. 11. 2020. Vendar pa sodišče izpostavlja, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi drugi del ubeseditve pogoja iz št. 3 v 6.1. točki Javnega poziva, iz katerega izhaja, da zadevni pogoj ni izpolnjen, če prijavitelj nima predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta do dne oddaje vloge.

Gre za primer iz četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena, nanaša na različna obdobja imetništva kapitala. V takem primeru se skladno z navedeno določbo ZDoh-2 dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2, upoštevaje sorazmerne deleže. Slednji se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčni osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.