Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bile v obravnavani zadevi v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z dejstvom, da predmetni odhodki niso bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa sprejel kot pravilno, vendar iz drugih razlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost, da bi se do teh ugotovitev izjasnil pred izdajo te odločbe, kar po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V obravnavanem postopku, katerega predmet je sklep o ustavitvi postopka (zaradi plačila dolga), se tožnikovi ugovori (da plačilo dolga ni bilo zakonito izvedeno) niso presojali. Slednje namreč ni bilo predmet izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčne izvršbe in se v navedenem postopku ni ugotavljajo.

Davčni organ je v obravnavani zadevi pravilno uporabil določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP v besedilu v veljavi do 25. 4. 2016 (torej tudi ob začetku postopka osebnega stečaja, tj. dne 23. 6. 2015), ki je kot prednostne terjatve določila tiste nezavarovane terjatve iz naslova prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Davčni organ tožnika pravilno terja za plačilo dolgovanih obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost, nastalih v zadnjem letu pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki sodijo med prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne učinkuje.