Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno ali ugotovljena vrednost obravnavane nepremičnine v višini 279.007,00 EUR predstavlja tržno vrednost ali kakšno drugo vrednost te nepremičnine. Cenitev z dne 17. 10. 2011 cenilca C.C. ni bila pridobljena za namene obravnavanega davčnega postopka, temveč jo je izdelal za sodni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za drug namen, kar izhaja tudi iz navedene cenitve. Upoštevaje datum izdelave cenitvenega poročila, je bila vrednost predmetne nepremičnine ugotovljena na dan 7. 10. 2011, kar je več kot 3 leta po nastanku davčne obveznosti (15. 9. 2008).

Pritožbeni organ tožniku očita zlorabo predpisov, kot jo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, prvostopenjski organ pa, da gre za fiktivne oziroma navidezne posle, kot jih opredeljuje tretji odstavek ZDavP-2. Po presoji sodišča ni jasno, na kateri pravni podlagi je bila sprejeta izpodbijana odločitev, saj pravni posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka medsebojno nasprotujeta.

Če pojasnila davčnega organa na splošen in abstrakten način razlagajo posamezne zakonske določbe in če so objavljena na njegovih spletnih straneh, ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2. Takšna navodila pa predstavljajo zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je mogoče konkretno odločitev davčnega organa, ki odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, pri sodni presoji obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov.