Ker tožeča stranka ob vložitvi napovedi za dohodnino ni uveljavljala zmanjšanja osnove za dohodnino, to je stroškov za ločeno življenje, stroškov prehrane in stroškov najemnine, je tožena stranka ravnala pravilno, ker ji teh stroškov ni priznala.

Po določbah prvega odstavka 7. člena ZDPN-2 je za nastanek davčne obveznosti potrebna ali (pravilno) sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino, ki mogoča njen vpis v zemljiško knjigo in s tem pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ali pa sodna odločba, ki takšno pogodbo nadomešča. V konkretnem primeru vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo šele sodba, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Piranu. To pa pomeni, da je davčna obveznost nastala s pravnomočnostjo omenjene sodbe in ne s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1993, kot to zmotno meni tožnik.

Pri davčni izvršbi gre za poseben postopek, ki se opravi v primeru, kadar dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu. Kolikor zavezanec svoje obveznosti ne plača, je predmet izvršbe tisti del premoženja dolžnika, na katerega se lahko poseže z namenom prisilne izterjave zapadle obveznosti.