Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.

Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja...

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).