Tožnik v postopku ni izkazal, da sta izdajatelja računov dejansko opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih tožnik uveljavlja pravico do odbitka. Računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka, so fiktivni, ker sta jih izdala t.i. neplačujoča gospodarska subjekta.

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem.

Ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.