Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku dokazal, da t. i. neplačujoči gospodarski subjekti niso dobavili blaga tožniku, kar je ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi pri navedenih subjektih. Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Tudi iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katere edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti.

Ker je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršilnih naslovov pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, saj gre za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, je zastaranje začelo teči znova. Tako ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.