Tožnik je sporne račune evidentiral v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba. Računi, v katerih so zaračunane prevozne storitve, ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, zato gre za neverodostojne knjigovodske listine. Ker gre za račune, ki so neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja, saj je dobava blaga oziroma storitev tožniku potekala drugače, kot izkazujejo sporni računi, mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

V konkretnem primeru gre za procesno situacijo, ko je upravni organ izdal odločbo, s katero je ugodil tožnikovi pritožbi. Po izdaji drugostopenjske odločbe je bil tožnik v skladu z 39. členom ZUS-1 pozvan k izjasnitvi, ali vztraja pri tožbi ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Tožnik na poziv v postavljenem roku ni odgovoril, zato je sodišče postopek ustavilo.

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.