Obveznost za DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno, oziroma takrat, ko je storitev opravljena. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravica do odbitka DDV se torej davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV).

Do odbitka DDV tožeča stranka ni upravičena, ker storitve od katerih je bil obračunan DDV, ni uporabila za namene opravljanja svojih obdavčljivih dejavnosti.

DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav blaga in storitev, razen od tistih dobav blaga in storitev, ki so iz te obdavčitve izrecno izvzeti. Eno najpomembnejših načel sistema DDV je načelo nevtralnosti, ki preprečuje kopičenje davčne obveznosti. To načelo se med drugim zagotavlja tudi z mehanizmom odbitka DDV, ki po svoji vsebini pomeni prelaganje davčne obveznosti na naslednji člen v proizvodno – prodajni verigi. Tako sme tudi po prvem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Za priznanje pravice do odbitka DDV še ne zadošča, da davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dejavnost. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV je dopustno odbiti le vstopni DDV, ki je bil obračunan za dobavo...