Predmet tega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna DDV za meseca oktober in december 2001 teh zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev. Davčna organa sta razloge za zavrnitev zahtevkov opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve in se ne da preizkusiti. Nezakonitost prvostopenjske odločbe pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meri dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.

Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.