Iz obvestila o prejetih dohodkih izhaja, da ima tožnica tri vzdrževane družinske člane. Ker so to podatki, s katerimi razpolaga državni organ, bi moral ta v konkretnem primeru, če je od tožničinega delodajalca kot izplačevalca dohodkov iz delovnega razmerja in plačnika davka prejel podatke o tem, da je tožnica že med letom uveljavljala posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, to upoštevati pri odmeri dohodnine od navedenih dohodkov.

Med strankami ni sporno, da tožnika, kot prejemnika denarne socialne pomoči, izpolnjujeta finančni pogoj za dodelitev BPP. Med strankami prav tako ni spora o tem, da sta tožnika Roma s tremi leti opravljene osnovne šole ter da je njun nivo razumevanja nizek. Takšni trditvi tožnikov toženka namreč v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Sodišče sodi, da jima je treba v tej zadevi dodeliti BPP v celoti, torej tudi za (morebitno nadaljnje) svetovanje in za njuno zastopanje pred sodiščem prve stopnje na narokih in na zaslišanjih.

Eno izmed pomembnih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v obravnavani zadevi, predstavlja ravnanje soglasodajalca, ki o soglasju, h kateremu je bil pozvan, sploh ni odločil, kar kot rečeno pomeni, da je odločanje po vsebini zavrnil. Organ bi po presoji sodišča tožnikoma glede na takšno procesno situacijo rok za pridobitev zahtevanega soglasja moral podaljšati, primarno pa pojasniti, zakaj v tem primeru šteje, da je zahtevano soglasje sploh potrebno ter po tem, če bi ugotovil, da je soglasje potrebno, to zahtevati z jasno opredelitvijo, na kaj se mora soglasje nanašati ter s tem v zvezi tudi navesti relevantno pravno podlago oziroma bi moral v skladu z načelom prvega odstavka 7. člena ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice, potrebno soglasje z jasno opredelitvijo, na kaj se mora to nanašati, sam zahtevati od pristojnega soglasodajalca.