Sredstva, ki jih davčnim zavezancem izplačajo tretje osebe za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero jih je sicer napotil njihov delodajalec, so štipendija, ki je obdavčena kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Končna odmera dohodnine sicer očitno ni predmet obravnavane zadeve, zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se podrobneje ukvarjalo s tem vprašanjem, temveč le pripominja, da bi se v primeru zakonske ureditve, ki bi kljub uveljavljenemu objektivnemu neto načelu obdavčitve ne omogočala znižanja davčne osnove za (dodatne) dejanske stroške v zvezi s pridobitvijo dohodka iz delovnega razmerja, utegnilo postaviti celo vprašanje ustavnosti take ureditve.

Z vidika pridobitve kapitala se z opcijskim upravičenjem zagotovi le kasnejšo pridobitev kapitala, medtem ko je vrednost kapitala ob pridobitvi skladno z 98. členom ZDoh-2 tista pogodbena vrednost, ki je podlaga za plačilo za pridobitev tega kapitala ob uveljavitvi nakupne opcije. Glede vsebine glavne pogodbe v tem delu ni nobene negotovosti. Glavna pogodba ima tako vnaprej določeno vrednost kapitala, ki nastopi z izjavo volje opcijskega upravičenca, da bo v določenem trenutku kapital kupil po določeni ceni. Tako dogovorjena vrednost v razmerju do vrednosti ob odsvojitvi tega kapitala da dejansko, ekonomsko vrednost in vsebino ustvarjenemu dobičku od kapitala skladno z ZDoh-2 in je zato tudi pravilna podlaga za izračun davčne osnove za obdavčitev tega dobička. Tržna vrednost kapitala ob pridobitvi je lahko sicer podlaga za odločitev opcijskega upravičenca (davčnega zavezanca) za uveljavitev odkupne opcije, ni pa upoštevna za obdavčenje, saj na njeni podlagi ni mogoče...

Ker je tožnik že v tožbi navedel koliko časa naj bi trajala projekta, za katera je sklenil pogodbi o svetovanju, je pravilna odločitev, da tožena stranka ni izkazala, da je za to pravno pomembno dejstvo izvedela šele v ponovljenem postopku in da zato predložitve projektne dokumentacije brez svoje krivde ni mogla navesti pred tem. Tožnik je že v prvem postopku predlagal zaslišanje obeh direktorjev; pravdni stranki nista nasprotovali, da v ponovljenem postopku sodišče obeh direktorjev ne zasliši neposredno ampak le prebere njuni izjavi. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da izjavi prič ne predstavljata novega dokaza, ki ga sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati.