Davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ni mogoče odpisati, dovoliti pa tudi ni mogoče obročnega plačila.

Tožnik je zahtevo za vračilo plačanih obveznosti vložil pred uveljavitvijo ZDavP-2,prvostopna odločba, s katero je bilo o njej odločeno, pa je bila izdana dne 16. 1. 2008. Pred tem, to je ob pričetku uporabe ZDavP-2 (dne 1. 1. 2007), je bil postopek v teku. Zato je glede na določbe 418. člena ZDavP-2 (1., 2. in 3. odst.) prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil določbe ZDavP-2. Res je sicer, da je tožnik dne 7. 7. 2005 vložil pritožbo zaradi molka organa, vendar je namen pritožbe zaradi molka upravnega organa in tudi tožbe v smislu določb 28. člena ZUS-1, izdaja upravnega akta o zahtevi stranke in je v tem primeru postopek glede vsebinskega odločanja še v teku. Obresti od preveč odmerjenega davka ali neupravičeno odmerjenega davka obravnava 99. člen ZDavP-2, ki v 1. odstavku določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ki se obračunajo v skladu s 96. členom...

Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.