Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona. Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca...

Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev. Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni...

.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo. Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.