Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen. Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si...

V zakonskih določbah ni videti podlage za odločitev o "neuvedbi" postopka davčne izvršbe in s tem za sklep, ki bi lahko nadomestil že izdani sklep o izvršbi. Zakonska podlaga za tovrstno ukrepanje tudi ni razvidna iz obrazložitve sklepa. Tožena stranka sicer v svojih razlogih navaja, da opisani način odločitve izhaja iz določb ZDavP-2, ne pove pa, kako in katerih. Sodišče zato razlogom davčnih organov ni moglo slediti, temveč je sledilo navedbam tožeče stranke o umanjkanju pravne podlage za izpodbijani sklep ter ga v posledici, iz razloga bistvene kršitve določb postopka, odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.

Občina je sicer javnopravni subjekt, vendar to po presoji sodišča ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev. Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico lahko nastala, 866,98 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog, tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.