Iz spisov sledi, da so bili gotovinski dvigi denarja s TRR družbe nesporno opravljeni. Spora tudi ni o tem, da evidentiranje dvigov v poslovnih knjigah omenjene družbe ni izkazano, ne v postopku DIN in tudi ne v postopku obnove. Iz podatkov, zbranih v postopku DIN in v obnovljenem odmernem postopku, pa je razvidno, da je zadevna sredstva s TRR družbe dvigal tožnik, saj je bil v času od 27. 8. 20214 do konca leta 2014, in s tem v času, ko so bili dvigi opravljeni, edini pooblaščen za dvige denarja pri banki. To namreč sledi iz podatkov, pridobljenih od B., d.d., konkretno iz tam deponiranih podpisov za družbo A. in kar med strankama niti ni sporno. Zato tožnik z zanikanjem svoje aktivne vloge pri obravnavanih dvigih in pri prejemu denarja ne more biti uspešen.

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2. Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala...

Prvostopenjski organ in toženka sta zavzela nepravilno stališče, da gre pri odmeri akontacije davka od dohodka iz dejavnosti v postopku davčnega nadzora v razmerju do letne odmere dohodnine za odločitev o predhodnem vprašanju ter s tem za obnovitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je odmera akontacije dohodnine sicer samostojna pravna celota in je predmet drugega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za opredelitev te odločitve kot odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bil davčni organ pri odmeri letne dohodnine vezan.