Če se upravna odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, vendar pa sodišče meni, da je zmotno stališče, da je ena od pravnih posledic, ki se odpravijo, tudi pretrganje zastaranja. Pretrganje zastaranja se ne navezuje na odločbo oziroma njen izrek, temveč na uradno dejanje, usmerjeno v odmero ali izterjavo obveznosti, s katerim je posameznik seznanjen. Odprava odločbe tako ne pomeni, da postopkovno dejanje, usmerjeno v izterjavo obveznosti, ni bilo opravljeno. Učinki odprave odločbe nimajo vpliva na zastaranje odmere davka. Za vprašanje zastaranja izterjave davka ozroma druge obveznosti ne more veljati drugače.

Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.

Investitor, ki je v času uporabe ZGO-1 začel graditi objekt, lahko v skladu s tem zakonom (to je ZGO-1) gradnjo tudi dokonča. Če bi zakonodajalec želel, da se gradnje, ki so v teku, dokončajo po določbah GZ, bi moral to v GZ izrecno predvideti, pri tem pa dosledno spoštovati načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti (2. člen Ustave).