Ob ugotovitvi, da zaračunanih storitev nista izvedli družbi (sami ali preko podizvajalcev), ki sta jih zaračunali, ni izpolnjen prvi od zgoraj naštetih pogojev, torej izvedba storitve s strani drugega davčnega zavezanca. Ta pogoj po naravi stvari, logično pa to izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, zahteva, da zaračunane storitve izvede izdajatelj računa (sam ali preko podizvajalcev). Ne zadošča torej zgolj objektivno dejstvo, da so bile aktivnosti izvedene, kot to zmotno trdi tožnik. Sporni trije računi so bili, tudi po oceni sodišča, fiktivni, saj se poslovni dogodek, ki je na njih naveden, v resnici ni zgodil. Pravice do odbitka vstopnega DDV za neobstoječe dobave oziroma storitve pa ni mogoče priznati. Deveta točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o nastanku obdavčljivega dogodka in obveznosti plačati izhodni DDV, iz katerih izhaja, da obveznost na splošno nastane ob dobavi blaga ali storitev,...

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da se navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident ene države pogodbenice dosega v drugi državi pogodbenici, računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v drugi državi pogodbenici, ki se vštevajo v davčno osnovo?

Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.