Tožnik je že v svoji utemeljitvi ugovora zoper informativni izračun prikazal, da bi vključitev spornih tujih dohodkov v davčno osnovo in odbitek v tujini plačanega davka v konkretnem primeru zanj pomenila ugodnejšo davčno obravnavo. Drugostopenjski davčni organ je v svoji odločbi le nekonkretizirano zapisal, da je ob zavezančevem uveljavljanju pravice do odprave dvojne obdavčitve treba uporabiti Konvencijo in v njej določeno metodo. Vendar pa pri tem ni pojasnil, zakaj tega drugostopenjskega stališča ne spreminja cit. drugi odstavek 1. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Tudi na tožnikove v tej zvezi v upravnem sporu podane argumente o aplikabilnosti drugega odstavka 1. člena Konvencije toženka ni odgovorila.

Na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, odpust obveznosti ne vpliva. V obravnavanem primeru se izterjuje obveznost iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine tožniku za obdobje od 3. 2. 2014 do 28. 2. 2014, ki je bila tožniku naložena v plačilo z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2014. Šele z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, izvršljivo 13. 8. 2014, je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel preveč plačano družinsko pokojnino za mesec februar 2014, kar pa je po uvedbi osebnega stečaja tožnika (2. 4. 2014). Glede na navedeno, je imel davčni organ pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in je ta pravilen in zakonit.

Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.