Tožnik ima prav, ko navaja, da dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu obveznosti, v konkretnem primeru poplačilu terjatev, ki jih ima tožnik do družbe, in da zato poslovanje družbe z izgubo še ne pomeni, da terjatve ne bodo poplačane. To, da terjatve ne bodo poplačane iz dobička, sicer na načelni ravni drži, je pa poslovanje z izgubo tudi po presoji sodišča vsaj okoliščina oziroma takšen indic, ki kaže na težave pri poslovanju omenjene družbe in s tem na verjetnost, da za poplačilo terjatev ne bo dovolj sredstev oziroma premoženja, in da zato terjatve ne bodo poplačane. Več od verjetnosti pa se po presoji sodišča, ob dejstvu ugotavljanja pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti, tudi v pogledu ostalih okoliščin, ki utemeljujejo odrejeno zavarovanje, ne zahteva.

Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.