V sistemu DDV je načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu. Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške.

Ne drži torej, da poročilo ne upošteva časa pridobitve nepremičnine v letu 2006. Kolikor pa ima davčni organ morebitne pomisleke glede metodologije, ki je bila uporabljena v poročilu, ali drugih strokovnih vprašanj, pa je to stvar dokaznega postopka in dokazne presoje (o čemer pa niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba nimata razlogov).

Tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnosat, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tožnik smiselno navaja, da z nepremičnino ne more razpolagati, ker jo je že prodal, pri čemer pa ni po njegovi krivdi nevknjižena na novega kupca.