Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Tožeča stranka je v inšpiciranem obdobju od svojih družbenikov kupovala lastne poslovne deleže. Šlo je za več enakovrstnih sklenjenih in izvršenih prodajnih pogodb, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Ker sta tožnika uveljavlja, da predmetni objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, pisne izjave prič s tem v zvezi pa so neverodostojne, bi prvostopenjski organ predlagane dokaze z zaslišanjem prič kot nepotrebne smel zavrniti le, če bi ugotovil, da je tožnik navedena dejstva že uspel dokazati z drugimi dokazi. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je prvostopenjski organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila dejanskih ugotovitev organa glede obstoja predmetnega objekta, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija - op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu. Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave