Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.

Prvi odstavek 100. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno zahtevo po ugotavljanju splošne javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka. Konkretna javna korist pa je predmet odločitve o razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). Razlastitev tako poteka v dveh korakih: upravna enota najprej presodi ali je abstraktna javna korist podana in dovoli uvedbo razlastitve (izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka; prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), nato pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).