V obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Tudi ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika.

Tožnik je storitve trenerjev plačeval v gotovini, z njimi pa ni imel sklenjene nobene pogodbe, in je dejansko šlo za podjemno razmerje, zato je z davčnega vidika potrebno ta izplačila na podlagi 38. člena ZDoh-2 šteti kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, od katerega bi moral tožnik kot izplačnik dohodka obračunati davke in prispevke, česar pa ni storil.

Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Glede navedenih oprostitev dobave blaga znotraj EU je sodna praksa SEU jasna in iz nje izhaja obveznost prodajalca (dobavitelja), da dokaže, da je blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Gre za ustaljeno sodno prakso SEU, po kateri se oprostitev blaga zunaj Skupnosti oz. EU uporabi le, če je bila lastninska pravica na tem blagu prenesena na kupca in če je prodajalec dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To pomeni, da je na dobavitelju dolžnost, da verodostojno dokaže, da so izpolnjeni pogoji...