V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Prejemnik blaga, ki je naveden na navedenih carinskih deklaracijah, to je družba C., Ciper, ni prejela tega blaga in v namembni državi (Ciper) ni bila prijavljena pridobitev tega blaga. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Ciper), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti, je zato prvostopenjski organ...

V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik...

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane.