Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenja, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova v Švici prejetih obresti o omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.

Glede na nacionalno pravno ureditev so davčni organi v Republiki Sloveniji, vključno s pristojnim organom v postopku skupnega dogovora, vezani na odločitev, ki jo v konkretnem primeru sprejme sodišče. Upoštevaje nacionalno ureditev in hkrati namen mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, bi moralo sodišče prve stopnje v primerih kot je obravnavani, v skladu z eno od možnih razlag 25. člena Sporazuma, prekiniti sodni postopek do zaključka postopka sporazumevanja pred Ministrstvom za finance.

Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, relevantna za obravnavani primer, določa, da se dobiček iz opravljanja ladijskih in letalskih prevozov v mednarodnem prometu obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež uprave podjetja. Na navedeni podlagi RS nima pravic, da obdavči dobiček poslovne enote nerezidenta, dosežen z opravljanjem letalskih prevozov. Medletno akontiranje davka pa je stvar nacionalne zakonodaje posamezne države in se ne veže na dobiček, pač pa se izračuna od davčne osnove po davčnem obračunu za predhodno davčno obdobje. Tožnica je v inšpiciranih letih dosegla davčno osnovo, višjo od nič, zato njena primerjava z davčnimi zavezanci v Sloveniji, ki imajo davčno osnovno nič, ni ustrezna. Tudi uporaba devetega odstavka 371. člena ZDavP-2 ni ustrezna. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da je njen primer specifičen, vendar pa ta specifičnost v določbah zakonov, ki urejajo plačevanje akontacije, ni posebej urejena. Zato za tožnico...