Ker gre za hipotetično koristi, ki bi jo upravičenka dosegla, če bi v relevantnem obdobju nepremičnino oddajala v najem, za presojo ni odločilno, kako je v relevantnem obdobju nepremičnino uporabljala zavezanka - toženka, niti kako jo po vrnitvi uporablja upravičenka - tožnica, temveč le, kakšna raba nepremičnine je bila mogoča v relevantnem obdobju in bi lahko zato tožnica nepremičnino na tak način izkoriščala, če bi z njo lahko razpolagala.

Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

Sodišče se strinja s toženko, da je treba tožnikov uspeh v postopku presojati glede na višino nadomestila, ki mu je bilo odmerjeno (prim. tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 1220/2013). Vendar pa toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini).