Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.

Če z izrekom odločbe ni odmerjen davek, ampak se opravi samoobdavčitev, potem ni mogoče zahtevati odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Pogoj za odpravo odločbe je namreč izdana odločba. Povzetek obračunanega davka v obrazložitvi odločbe ne pomeni odmere davka.

Tožeča stranka, ki na podlagi podeljene koncesije za izkoriščanje gozdov opravlja sečnjo, spravilo in prodajo lesa iz gozdov v lasti Republike Slovenije v svojem imenu in za svoj račun, je (kot pravna oseba, ki po določbi 19. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku gospodari z gozdovi) davčni zavezanec na podlagi določb ZPD in 19. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku.