Predmet revizijskega preizkusa je pravilnost in zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero je revizija vložena. V revizijskem preizkusu je Vrhovno sodišče vezano na zahtevo revidenta in od vsebine zahteve je odvisen tudi obseg revizijskega preizkusa.Revident je v reviziji kot revizijski razlog navajal izključno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer navaja, zakaj se mora po njegovem mnenju dohodek po 81. do 92. členu Zakona o dohodnini in 74. členu ZDDPO-2 opredeliti kot obresti in ne kot dividende. Sodišču prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ne očita. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko, glede na določbe zgoraj navedenih zakonov, presojalo, ali so bile revidentu izplačane dividende ali obresti oziroma kako je treba opredeliti dohodek, ki ga je revident prejel.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost odločitve prvostopenjskega davčnega organa o revidentovem predlogu za obnovo postopka in ne odločitev davčnega organa o začetku postopka po uradni dolžnosti, zato vprašanje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini te zadeve. Javni interes za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni podan samo takrat, ko se izkaže, da bi morala država odmeriti davek, ali da ga je odmerila prenizko, temveč tudi takrat, ko se izkaže, da država davka ne bi smela odmeriti, oziroma ga je odmerila previsoko, in je torej obnova postopka v korist zavezancu. Davčni zavezanec sicer nima na voljo pravnega sredstva, s katerim bi dosegel, da davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da davčni organ po zakonu ni dolžan začeti postopka obnove, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

V postopku davčne izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev obstoj terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika predstavlja predhodno vprašanje, o katerem se ne odloči v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. Taka odločitev o predhodnem vprašanju pa ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se tudi ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. V obravnavanem primeru je bilo predhodno vprašanje glede obstoja terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika pravilno rešeno, s tem pa je dana zadostna materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev.