Davčni organ je opravil strokovno analizo delovanja programa za blagajniško poslovanje in vsebine podatkovnih baz. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je ugotovil, da je tožnica s pomočjo posebnega programa v podatkovni bazi brisala postavke na izdanih računih. Iz ugotovitev tudi izhaja, da je bil uporabljeni program za naknadno prirejanje računov, izdelan „površno“ in da pri zmanjševanju zneskov izdanih računov preko zmanjševanj polj, kot jih davčni organ navaja ni ustrezno zmanjševal tudi vrednosti polj „UKUPNO“. V postopku pa niti proizvajalec programa niti tožnica nista pojasnila ugotovljenih odstopanj v vrednosti polj „UKUPNO“ in zmnožkom „polj K1 x C1“. Davčni organ je prikazal, da je tožnica prirejala oziroma zmanjševala dejansko ustvarjen promet, ki ga je prijavljala davčnemu organu, kar je podkrepil tudi s podatki o iztržkih, ki jih je tožnica evidentirala v poslovne knjige in davčne evidence. Sodišče nima razloga za dvom...

Tožnik v predpisanem roku ni plačal davčnega dolga družbe, ki je bila na podlagi prvega odstavka 425. člena ZGD-1 po skrajšanem postopku brez likvidacije izbrisana iz sodnega registra. Izbrisana pravna oseba je ob izbrisu imela zapadle in neplačane davčne obveznosti, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov. Ni sporno, da je bil tožnik 30% imetnik poslovnega deleža izbrisane družbe, drugi družbenik pa je bil imetnik 70% poslovnega deleža. Sporno med strankami postopka je, ali je tožnik kot samo 30% imetnik poslovnega deleža, glede na izdani Sklep o vpisu sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, solidarno odgovoren za celotno plačilo obveznosti družbe. Sodišče ugotavlja, da je po prenehanju družbe na takšen način obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe razvidna iz 3. točke tega sklepa. Zakonska solidarna obveznost družbenikov izhaja iz prvega in tretjega odstavka 425. člena ZGD-1 in 47. člena ZDavP-2.

V določbah SRS ni podlage za to, da se kot nabavna vrednost nakupna cena osnovnega sredstva ne upošteva in da se namesto nje upošteva poštena vrednost drugih nadomestil oziroma, kot izhaja iz izpodbijane odločbe „poštena nabavna vrednost“, če ni hkrati ugotovljena navideznost pogodbe o nabavi oziroma z njo določene nakupne cene oziroma če niso ugotovljene okoliščine, ki bi skladno z določbami ZDDPO-2 višino odhodkov omejevale na višino primerljivih tržnih cen.Negospodarno ravnanje tožeče stranke, ki se ugotavlja v izpodbijani odločbi, ni predmet sankcioniranja na davčnem področju, če za to v davčni zakonodaji ni izrecne podlage.