Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.

davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.Po določbah 77. člena ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik,...

Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ni odločil le o izterjavi tistih obveznosti, ki so bile predmet prvotnega sklepa o izvršbi, ampak je odločil (tudi) o izterjavi drugih obveznosti. S tem je prekoračil zakonski okvir odločanja iz prvega odstavka 242. člena ZUP, saj pri tem ne gre več zgolj za odločanje na podlagi pritožbe o zadevi, ki je bila predmet prvotnega upravnega akta. Davki in pripadajoče dajatve se s prejetimi plačili poplačajo po vrstnem redu, ki je kogentno določen z zakonom (93. člen ZDavP-2) ter ga zato ne zavezanec in ne davčni organ ne moreta spreminjati.