Dokazovanje trditev, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, je na strani davčnega zavezanca. Dvom v resničnost trditev zato pomeni, da trditve ni uspel dokazati, s tem pa tudi ne dejstev, ki so podlaga za zmanjšanje davčne obveznosti. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na načelo sorazmernosti. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ v dvomu odloči v korist zavezanca za davek, namreč davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.

Sklep o zavarovanju, na katerega (in postopek pred njim) se nanaša vloga tožnice, je bil odpravljen, s tem pa so prenehali tako v dejanskem kot pravnem pogledu tudi vsi njegovi učinki, vključno s tistimi, ki jih vsebuje odločitev pritožbenega organa (Ministrstva za finance), ki jo tožnica izpodbija s tožbo, to je nepriznavanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku zavarovanja ter zavrnitev pritožbe. Sklepa o zavarovanju, na katerega se nanašajo njeni ugovori, namreč ni več, ponoviti pa je potrebno tudi postopek odločanja v zadevi. To pa pomeni, da si tožnica z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in da zato nima pravnega interesa za tožbo. Pravico do sodnega varstva in s tem do meritorne odločitve sodišča ima namreč le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe...

Ker gre za vprašanje zastaranja obresti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, se za vprašanje zastaranja uporabljajo določbe OZ o judikatih.