Po presoji sodišča ni bilo pravilno in skladno z zakonom opravljeno vrednotenje bonitete, ki se po citiranih določbah prvega odstavka 43. člena ZDoh-2 praviloma opravi in znesek bonitete določi na podlagi primerljive tržne cene, obenem pa upošteva prispevek delojemalca pri zagotavljanju bonitete. Zavezancu dana možnost, da sam izračuna pravilne zneske provizije ter dejstvo, da tega tožeča stranka sama kljub pozivu davčnega organa ni storila, kot to sledi iz izpodbijane odločbe, namreč po presoji sodišča ne more biti nosilni razlog in s tem zadostna podlaga za to, da se upošteva kot primerljiva tržna cena provizija iz cenika, še zlasti, ker se pred tem ni ugotovilo, oziroma to vsaj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšna je dejanska višina provizije, ki je bila dogovorjena s pogodbo, in zakaj (če sploh) le-ta ni ustrezna.

Pomanjkljivi oziroma vsaj nekonsistentni pa so tudi tisti razlogi druge stopnje, s katerimi organ druge stopnje utemelji odločitev v pravnem pogledu. V tem delu pritožbeni organ po eni strani pravilno navaja, da je pravna podlaga za izpodbijano odločbo v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, medtem ko se v nadaljevanju, ne da bi pojasnil zakaj, ukvarja s citiranjem in razlago tretjega odstavka iste zakonske določbe, ki predstavlja tako v pravnem kot v dejanskem pogledu povsem drugo podlago za odločitev.

Niso sporne ugotovitve davčnega organa glede osebne in kapitalske povezanosti B.B. in A.A. v okviru skupine E. kot tudi dejstvo, da sta bila oba redno zaposlena v drugih sicer povezanih družbah. Sporno tudi ni, da imata B.B. in A.A. sklenjene pogodbe o poslovodenju oziroma o delu tudi pri ostalih povezanih osebah skupine E. Poleg redne zaposlitve opravljata še poslovodne funkcije oziroma funkcije pomočnika, kar ni realno in tudi po mnenju sodišča predstavlja objektivno okoliščino, na podlagi katere se lahko sklepa, da gre za posel z namenom izogibanja obdavčevanju. Tožnik tudi ne zanika, da so bili stroški iz naslova nagrad A.A. in B.B. obračunani enkratno in ne mesečno, kot je to običajno pri nagradah direktorju za poslovodenje. Tožnik tudi ne zanika dejstva, da so bili stroški nagrade direktorjema zgolj obračunani, ne pa tudi dejansko izplačani. Zgolj obračunavanje stroškov iz naslova nagrade ne pa tudi njihovo izplačevanje, je po mnenju sodišča mogoče le zato,...